Vloga očeta pri razvoju treh osnovnih občutkov otroka

Še vedno se premalo zavedamo, kako pomembne so informacije, ki jih otroci prejemajo v času primarnega razvoja.

Vse pogosteje govorimo o treh osnovnih občutkih, ki pa so osnovni temelj za normalen človeški razvoj. In ja, tudi oče ima močan vpliv pri razvoju vseh treh osnovnih občutkov, lahko bi rekli, da je celo ključen faktor pri oblikovanju občutka varnosti. Na kakšen način?

V osnovnih mesecih se pri dojenčku začne močno razvija občutek pripadnosti. Pripadnost v osnovi izvira iz osnovne ljubezni, ki pa jo otrok lahko razvije samo znotraj svojega primarnega okolja. In kakšno vlogo ima pri tem oče? Oče je tisti, ki sicer ni toliko vpet v energetsko čustveno strukturo, je pa tisti, ki z nežnostjo, ljubeznijo, sočutjem in bližino oddaja vibracije tako do mamice kot do dojenčka. To, da je ljubeč do partnereke je ključ, ki v njej sproža hormon sreče, aktivira srčno čakro in ji hkrati daje občutek ljubljenosti in občutek, da v vseh družiskih vlogah ni sama. Vsekakor moramo pri tem opozoriti, da v tem delu ne sme priti do pretiranega energetskega oklepanja, kar je v takšnem primeru lahko patološko stanje, ker če se bo partner malo umaknil, se bo mamica začela oklepati svojega otroka, kar pa seveda ni ok.

Kasneje, ko otrok začne vstopati v zunanji svet in se vključevati v interakcijo se počasi oblikuje občutek varnosti. V tem delu se lahko razvijeta dve skrajnosti, na kateri lahko vpliva tudi oče. Ena skrajnost je lahko pretirano zaščitniški odnos, kjer svojega otroka pretirano zavija v vato, ga zavira in mu onemogoča, da spoznava zunanji svet in se vključuje v interakcijo. Spet druga skrajnost je lahko pretirano spuščanje vajeti in premalo čustveno fizične prisotnosti. To so npr. očetje, ki so precej čustveno odsotni, jim družina ne pomeni kaj dosti in takšen oče običajno že v samem začetku ne zna oblikovati občutka pripadnosti in kasneje tudi ne občutka varnosti. Varnost se vedno navezuje na nove izkušnje, spoznavanje sveta, vsekakor pa tudi nasvete in usmeritve, ki jih otrok pri vsem tem potrebuje.

Ne, otrok po navadi ne potrebuje nasveta česa vse ne sme, ampak je veliko bolj primerno iskanje rešitev takrat, če stvari niso šle po planu. Vsak padec otroku omogoči, da se lahko pobere in ob vsaki napaki, ki jo naredi, mu je potrebno omogoči, da jo tudi samostojno popravi – seveda letom primerno. Ja, predvsem tako se oblikuje občutek varnosti, saj se le iz delovanja in izkušenj osebe kasneje razvijejo v nek steber, ki je zmožen reševati določene probleme na svoji življenjski poti.

Oče ima najpomembnješo vlogo predvsem pri razvijanju tretjega občutka in sicer občutka, da se lahko izrazimo kjer koli smo. To velja izpostaviti predvsem pri očetih, ki so bolj dominantni in avtoritativni in imajo radi zadnjo besedo. Vsekakor mora otrok imeti svoje meje in vsekakor mora vedeti, da ne mora vseh preglasiti, vedeti pa tudi mora, da lahko izrazi tako svoja čustva, želje, mnenja, kot tudi potenicale. S tem se počasi oblikuje občutek, da se lahko izrazimo ne glede na to kdo nas obdaja. V tem obdobju se najmočneje oblikujejo tiste informacije, ki bodo osebo po eni strani skozi življenje potlačile in ji onemogočile, da se bo izrazila in postavila meje, ali pa si bo po drugi strani naredila pretiran ščit, kjer pa bo s pomočjo glasne in umetno samozavestne komunikacije iskala vlogo, slišanost in videnost.  

Vsak po svoje, ampak za otrokov razvoj skoraj ne velja filozofija, da je mama tista, ki poskrbi za čustven del in dom, oče pa je tisti, ki je vpet v materialni svet, vse drugo pa ni njegova odgovornost.