Zakaj me je strah stopiti korak naprej?

"Nikoli nisem imela možnosti, da bi izrazila sebe, prav tako pa je sestra vedno bila tista, na katero so polagali več pozornosti.

Ampak to sem predelala. Skozi to sem že šla, ne čutim več zamere, pritiskov, prav tako pa se mi ne zdi več, da bi med seboj imeli nekvalitetne odnose.

Hm, ampak moram pa priznati eno stvar. V službi sem kar močan prfekcionist, pogosto preveč pričakujem od sebe in moram priznati, da še vedno rada grem k mami in očetu, ko naredim nekaj novega, nekaj boljše. In če v resnici grem ozaveščati malo globlje, sem bila kar precej prizadeta, ko mi je oče na mojo idejo, da bi imela svoje podjetje in da bi pomagala ljudem kaj hitro dal zavrnitev, da se to ne splača in da je boljše, da živim tako kot sem živela do sedaj. In če res sedaj pomislim in si nekatere stvari priznam... rada bi se izrazila, rada bi ljudem dala nekaj več, hkrati pa živim po nekem ustavljenem ritmu, čutim strah kako bom sama vsemu temu kos, pogosto se sprašujem kako me bodo drugi sprejeli,...

Ali želim sebe izraziti kot žensko? Ko si zastavim to vprašanje v sebi čutim veliko strahu. Sedaj počasi sestavljam sliko, da sem od tistega primarnega okolja bolj zbežala kot pa ga razrešila. Še vedno čutim nezaupanje v sebe, podobno kot sem ga čutila včasih. Še vedno se bojim biti individum in da bi sama izpeljala svojo pot čeprav vem, da imam res dosti znanja in veliko širine. In ja, čas je. Čas, da razrešim dokazovanje očetu, čas je, da odpravim to mamino podrejenost in njene strahove, prav tako pa je čas, da neham živeti v prepričanju, da je sestra tista, ki je v življenju nekaj dosegla in da je ona tista, ki ji moram slediti. Slediti moram sama sebi, se upreti samo nase in biti ponosna na to, kaj v življenju ustvarjam."

Ampak. To sem že do sedaj vedela. Kako pa naj pridem do stanja, kjer bom vse to začela tudi živeti?

Odgovor na to vprašanje izveš na torkovi brezplačni delavnici, 3. 12. 2019. ob 19.00.

Prijave zbiramo na nika@tockazdravja.si ali preko obrazca tukaj.