Te je strah, ko moraš nekaj izpeljati sama?

Bojiš se samostojnosti, svojega individuuma in se tik pred ciljem vedno ustaviš?

Draga asica!

Najprej je pomembno, da imaš odgovor na vprašanje: Česa se v resnici sploh bojiš?

Da se bojiš sama nekatere stvari izpeljati in da večkrat svojih idej, mnenj in energije ne daš čisto ven kot si to morda želiš, že veva. Ampak …

– Imaš morda občutek, da se bolj kot prvega koraka bojiš posledic, ki pridejo za vsem tem?

– Znaš analizirati in prepoznati, kdaj tvoj um išče določene kompenzacije? Npr., da ti vsili izgovore? Da ti vsiljuje zavračanje sebe ravno takrat, ko si na pomembni preizkušnji?

– Da se ti kar naenkrat začnejo pojavljati stari vzorci, za katere si skoraj prepričana, da si jih na neki točki morda že predelala?

– Da še vedno zraven oseb iz primarnega okolja (npr. zraven očeta) ne znaš ovrednotiti sebe, še vedno čutiš neko ujetost, se počutiš ko tista deklica kljub temu, da si v življenju že ogromno dosegla?

– Opaziš, da se ti simptomi pojavijo po eni strani takrat, ko zatreš sebe in stopiš korak nazaj in po drugi strani tudi takrat, ko se odločiš in stopiš korak naprej?

– Da že v večini primerov funkcioniraš sama, po drugi strani pa te za »roko« drži še vedno tista mala deklica, ki ti daje občutek, da ne moreš zaupati?

Velikokrat v praksi srečam takšno žensko, ki jo zraven pestijo tudi določene fizične težave od nepojasnjenih bolečin v vratu in ramenih, bolečin med lopaticami, občutka tesnobe do paničnih napadov

Si morda na točki, ko se vsega dobro zavedaš, ne veš pa kako bi določene stvari uvedla tudi v prakso?